Gostujoča objava; ZAPIS, KI TI SEŽE DO SRCA

Pozdravček mamice! Današnja objava je gostujoča objava . Sodelovanje sva skupaj sklenili z enkratno, pozitivno in predvsem simpatično b lo...

Pozdravček mamice!

Današnja objava je gostujoča objava. Sodelovanje sva skupaj sklenili z enkratno, pozitivno in predvsem simpatično blogerko REBEKO. Rebeka ima na svojem blogu izredno pozitivne zapise, kar je mene osebno res navdušilo in prav zato sem se odločila, da jo povabim kot gostjo.
Našli jo boste na njenem blogu http://beckyworld5.blogspot.si/ in na njeni FB strani bloga https://www.facebook.com/beckysworldb/.
O čem točno je pisala Rebeka, si preberite spodaj. Meni je segla do dna srca in iskreno se se zamislila. Vse pohvale!

Prejšnji teden sem prebrala sicer zelo lepo obrazloženo pismo mamice, ki so ga objavili mediji, govori pa o tem, kako jo stiska pri srcu, ker svojemu otroku letos zaradi izgube službe ne bo mogla za Božič kupiti nič drugega kot čokolade in kakšne male igračke on pa si želi trampolin.
Oprostite, ne morem mimo! Pa sem želela kaj napisati, ampak sem vedela, da bom od vseh napadena in označena za brezčutno in nezmožno presojanja, ker nimam otrok. Res je. Nisem še mamica, ampak veliko razmišljam o časih, ko bom. Oblikujem svojo osebnost in postavljam cilje, katere želim pri vzgoji realizirati. Eden od njih je naslednji - MOJ OTROK, JE MOJ OTROK. In enako je tudi pri vas. Vaši otroci so vaši otroci. Vaša družina je vaša družina. Vi ste otok zase, pravila zase.
Vsi v naši ljubi deželici se konstantno zgledujemo po tem kako in kaj bodo drugi. Kaj bodo naredili, kaj bodo rekli, kako bodo reagirali. In ravno to je razlog, da smo tu kjer smo. Pri sosedih so homofobi, rasisti in nacionalisti. Pa se bojimo, da bomo čudni in grdo gledani, če mi ne bomo. V naši vasi imajo otroki tradicionalna imena, zato mi enostavno ne smemo imeti drugačnega. Nenehno nas je strah kako bo otrokom, če bo vzgajan drugače. Če ga boste vzgajali v enakosti, bratstvu. Ali resnično mislite, da otrok loči kristjana od muslimana? Mislite, da se mu zdi ime Janez običajno, Abid pa smešno? Mislite, da je otroku pomembna barva kože, narodnost in politična pripadnost. NE! Otroki so doumljiva in razgledana bitja, ki opazujejo in se zgledujejo po starših. Morda le redko poslušajo vaše besede, zagotovo pa pridno in redno oponašajo vaša dejanja. Vaše vrednote so njihove vrednote, vaše lastnosti se skozi leta življenja z vami prenašajo na njih, vaša odločnost je nalezljiva, vaša razgledanost, širina in duhovna inteligenca pa je največ, kar lahko ponudite malim bitjem. Zakaj torej menite, da je eno leto brez daril smrtna obsodba? Boste raje vzeli kredit in stradali do maja, da boste lahko kupili vse, kar bodo dobili sošolci iz vrtca in šole? Zakaj se na božično jutro ne bi odpravili v gozd, gazili po snegu in se sankali? Zakaj ne bi ustvarjali? Zakaj ne bi z malimi otroki postavljali malih ciljev za naslednje leto? Zakaj se ne bi crkljali v postelji in jim namenili ves čas in pozornost tega sveta? A smo res tudi odrasli postali tako ozkogledni? Da si mislimo, da Božič brez celofana in pentlje ni Božič? Smo res tako grozljivo materialistični in se res tako obupno oklepamo tega vzorca in ga želimo predajati naslednjim generacijam? Ne razumite me narobe, z darili in pozornostmi ni prav nič narobe. A če kdaj finančno, časovno in kako drugače ne znese, je treba vedeti, da to ni nuja, pač pa le dodatek enemu lepših dni v letu. Je pa nujno, da je Božič (kot vsi ostali dnevi) poln ljubezni, razumevanja in dobre energije. Nujno je, da otroke naučimo, da so za ta dan hvaležni. Pa ne zato, ker so dobili najbolj aktualno igračo, ki je trenutno na trgu, pač pa zato, ker imajo mnogo stvari, katerih drugi nimajo. Nikoli ni prezgodaj, da otrokom poveste kako srečni in hvaležni so lahko, ker so siti, na toplem in imajo starše. Predajte jim vzorec hvaležnosti. In samozavesti. Če bo otrok dovolj samozavesten in prepričan v sebe in vas, bo brez problema in z navdušenjem pojasnil kako je preživel Božič, bo brez sramu javno izgovoril svoje ime in se ne bo sramoval svojih odločitev, ki bodo morda drugačne od odločitve njegovih vrstnikov. Če smem napisati primer iz prakse... Sama sem bila vedno drugačna, posebna in za vrstnice včasih kar malo čudna. Nemalokrat se mi je kdo smejal, ni odobraval mojega razmišljanja in načel. Celo srednjo šolo so se mi smejali, ker nisem nikoli in nikdar poskusila alkohola. Bila sem reva, boječka. Ampak se nisem dala ! Moje prepričanje v moj lastni prav je bilo večje. Nikoli me ni bolelo ali motilo, če je kdo mislil drugače ali pa se smejal temu kar mislim jaz. Ker sem bila vzgojena v samozavestno, odločno in načelno osebo. Zato sem lahko brez problema odrekla mnogim običajem, predpisom in ustaljenim praksam. Ni mi problem prijateljevati z ljudmi iz celotne bivše Juge, se postaviti za šibkejše in kakorkoli ovirane. Ne bojim se drugačnosti, bojim se le ljudi, ki je niso sposobni sprejeti. In ravno zato, vam želim poudariti, da je največje možno darilo za otroka to, da ga vzgojimo v močno in stabilno osebo, ki je sposobna reči ne, povedati svoje mnenje in razmišljati drugače, širše. Ker je Božič čaroben še vedno upam, da bodo imeli otroki pod smrečico vsaj kakšno malenkost, če pa te opcije ne bo, pa ne pozabite, da najlepša in najvrednejša darila nimajo cene in niso zavite. Ljubezen, skupni čas in lepi trenutki so tisto pravo... vse drugo je lažen blišč.




Da misliti, kajne?
Hvala za vaš čas in le podprite Rebeko z vašim všečkom. <3
Sandra

You Might Also Like

0 komentarji