VSAKODNEVNI JOK OB VSTOPU V VRTEC

Pozdravljene mamice & nosečke! Danes bi rada z vami delila izkušnjo, izkušnjo ki na žalost še kar traja. Gre za meni osebno bolečo in ...

Pozdravljene mamice & nosečke!

Danes bi rada z vami delila izkušnjo, izkušnjo ki na žalost še kar traja. Gre za meni osebno bolečo in stresno izkušnjo ob kateri vsakodnevno občutim slabo vest. Kim hodi v vrtec že tretje leto in še vedno prav vsak dan ob prihodu v vrtec toči solze, sama pa ob tem doživim hudo stisko. S Kim sva izjemno navezani ena na drugo in obe zelo čustveni, zato mi je to vse skupaj še toliko težje.



PRVO LETO V VRTCU IN UVAJANJE
Nobenega problema, najbolj pogumna punčka kar je možno. Vzgojiteljice jo niso mogle prehvaliti. V vrtcu je spala že 4 dan in joka ni bilo prisotnega. Tako je bilo kar nekaj časa in potem kot da bi presekal in začele so se moje nočne more. Prvo leto sva bili obe veliko doma, ona zato ker je bila seveda bolna, jaz pa seveda zato ker sem mogla na bolniško. Takrat je bilo za njo seveda lepo, ker je bila cele dneve z mamico. Ko pa je bolezen minila, po približno 2-3 tednih je bilo ponovno treba v vrtec in takrat se je zanjo in zame začelo najhujše. Jok, histerični jok... oklepala se me je z vsemi okončinami, kričanje in seveda moj jok. :( Pred njo seveda nikoli nisem pokazala da mi je hudo ali da bi celo jokala. Hotela sem biti hlada in ne čustvena in vedno samo zaprla vrata igralnice. Ne, tvoja mamica je zelo močna....navzven!

MOJE TRPLJENJE
A navznoter sem trpela kot še nikoli. Vsakič ko sem jo oddala vzgojiteljicam, katere sta bile res super in čudovite in Kim jih je res oboževala, sem jokala kot dež...a nikoli pred njo. Vsedla sem se v avto in jokala, imela sem grozno slabo vest in počutila sem se kot najslabša mama na svetu. A h krati sem vedela, da tega ne doživljam sama in da je veliko mam katere doživljajo enako. 
Vsako jutro sem se psihično pripravila, da jo odpeljem v vrtec in vsako jutro je bilo enako. Hodila sem na sestanke z vzgojiteljico, ker sem bila res zaskrbljena in tudi sama mi je potrdila, da je Kim izjemno občutljiva in čustvena. Dobila sem njeno podporo in obe sva vedeli, da bo to enkrat minilo.

MINILO JE
Drugo leto v vrtcu je bilo dosti drugače, no bili so trenutki ko je še vedno imela slab dan in ko je ob prihodu v igralnico še vedno malo pojokala. A ni bili tako grozno kot prvo leto. Nekako pol leta je bilo tako in potem...ponovi vajo! 

PONOVI VAJO
No takrat sem bila že kar malo jezna na njo, ker vem da je jokala čisto brez veze in tudi ko sem jo vprašala zakaj joka mi sama ni znala pojasniti in njen odgovor je bil vedno ''ne vem''. Jokala je vsakič ko me je čakala, da pridem iz službe. Vsakič ko je mogla med čakanjem v drugo igralnico, ko so se združevali z drugimi otroci. Vsakič ko je bila prisotna druga vzgojiteljica. Prišlo je poletje in z njim adaptacije vrtca in kaj je sledilo, selili so se v sosednji vrtec. Meni pa je padla tema na oči. Na to sva jo pripravljala kar nekaj časa in ji govorila kako lepo bo v novem vrtcu. A ni pomagalo...tisto poletje je ponovno jokala prav vsako jutro. Nočna mora zame...

VRNITEV V NJEN VRTEC IN NOVE VZGOJITELJICE
Jasli so mimo, sledilo se seljenje v zgornje nadstropje in spoznavanje novih vzgojiteljic. Stres, šok in jok...za vse nas. Sem se kar pripravila na to in moram priznati da se po teh letih joka postala zelo močna in me njeni izpadi niso več tako ganili. Z otroci so ostali skupaj, kar sem bila res vesela saj so med seboj res navezani. V njihovo skupino pa so prišli novi otroci, otroci ki še niso bili v vrtcu. Kim je bilo zelo težko, saj jih je vsako dnevno poslušala kako jokajo in posledično je jokala tudi ona. Tudi to je minilo in resnično je začela v vrtec hoditi z veseljem. 

PRIHOD BRATCA
Kim že od začetka nosečnosti pripravljam na novega člana. Veliko krat ji pravim da bo od sedaj naprej mamico in atija mogla deliti še z bratcem. Nekako se mi je zdelo da lepo sprejema. Spraševala me je kdaj se bo bratec rodil in povedala sem ji da zelo kmalu po njenem rojstnem dnevu. Zelo dobro se je začela zavedati, da se bodo določene stvari v družini spremenile. To se je začelo kazati z razdražljivostjo, jokom, trmo, najraje bi vse dosegla in pa seveda z jokom ob prihodu v vrtec. Vsak dan sem morava v garderobi stiskati in lupčkati, prisotni so strahovi. Tako naporna še ni bila. 
Vsak dan se zmeniva da pa danes ne bo jokala in vsak dan je ista zgodba. Že tako sem hormonska bomba in ko se še to dogaja, sem ''živčna razvalina''. Seveda poskušam, da Kim tega ne opazi, a vedno se ne da skriti. 

Srčno upam da ta naša grozna obdobja čim prej minejo! :)

Hvala za vso podporo mamice!

You Might Also Like

0 komentarji