PA NAJ MI ŠE KDO REČE, DA PRI DRUGEM OTROKU NE BODO PRISOTNI STRAHOVI

Pozdravček mamice & nosečke! Celo nosečnost sem poslušala in dejansko verjela, da bo pri drugem otroku res čisto vse drugače. Manj bom...

Pozdravček mamice & nosečke!

Celo nosečnost sem poslušala in dejansko verjela, da bo pri drugem otroku res čisto vse drugače. Manj bom komplicirala, ne bo me toliko skrbelo in strahovi ne bodo prisotni. Sama vsem besedam nisem čisto verjela, ker sem zelo čustvena in hitro se začnem sekirati, včasih tudi za bedarije. Ko pa gre za moje najbližje, sploh za moje otroke se sekiram še toliko bolj. Drugače sem velika pozitivka in to lahko potrdi marsikdo. 



V nedeljo je Nik dopolnil že kar 1 teden, čas gre res hitro. Je izjemno priden otrok, prav nič zahteven in glede na Kim ki je bila zelo ''nagajiva'' punčka, je Nik pravi angelček. Ta otrok sploh ne joka, on bi jedel in spal. No zadnje 2 dni je dopoldne kar pokonci in potem popoldne večino časa prespi. Izredno zadovoljen otrok. 
Ne morem pa mimo mojih poporodnih hormončkov in prisotnih strahov. Vem in vsi mi pravijo, da se sekiram čisto brez veze.
Že isti dan ob prihodu domov me je skrbela zlatenica. Vsi izvidi so bili na meji in vedela sem da se bom sekirala zaradi tega. 
Ni bilo ure da ga ne bi opazovala, da slučajno ni preveč rumen, da ne bi preveč spal. Že od prvega dne je Nik zaspanček in tudi lenuhec, včasih se mu sploh ni dalo jesti in tako je zaspal že med samim obrokom. Tako me je bilo strah, da sem te stvari itak že videla. Ko pa je v petek prišla patronažna je moje strahove še potrdila. Ni ji bila všeč ta rumena barva in izgubil je na teži. Takoj smo bili napoteni nazaj v porodnišnico. Jokala sem ko dež, čeprav me je partner tolažil da je to dobro za njega in da bova vsaj mirna. Prav tako pa sem se posledično sekirala tudi zaradi Kim in se spraševala kako ji bom pojasnila, da morata mami in Nik ponovno v porodnišnico. Kim je tako lepo sprejela, da se je meni odvalil kamen od srca. V porodnišnici so mu vzeli kri in izvid je pokazal, da Nik nima zlatenice. Pediatrinja nas je pomirila, da pač na Nikca vpliva prav to da se je rodil v 37 tednu in da rabimo potrpljenje glede njegove teže. To nas je res pomirilo in praznike smo preživeli bolj v miru. No, jaz nisem bila kaj dosti mirna. Joj, sej boste rekli da sem res čudna, a dobro vem da nas je veliko takšnih mam ki se sekirajo/mo brez veze, je tako?! 
Zakaj se sekiram?
Še sama ne vem, kar nekaj iščem in to čisto brez veze. Sama sebe sem mogla prepričati, da je vse ok in da naj se neham obremenjevati, saj tako škodim sama sebi. ''Bodi močna, saj te potrebujeta oba otroka''. Še dobro da imam mamo, ki me res drži pokonci in h krati tolaži. Pa res sem mislila, da bo tokrat kaj drugače, no saj ne rečem da ni lažje...seveda je, samo vse eno mimo tega preprosto ne morem. Otroci mi v življenju največ pomenijo, ne predstavljam si da jih ne bi imela. 

Mamice, vem da me čutite in vem da se boste našle v tem zapisu. 
Zelo mi je lažje, ko se lahko tako razpišem in ko dobim toliko lepega odziva in seveda podpore iz vaše strani. Hvala vam mamice. <3

Lp, Sandra


You Might Also Like

1 komentarji

  1. Mah, to je normalno... tisti prvi tedni, če ne celo meseci po porodu znajo bit izjemno težki za mamo, mislim da ne glede na to ali je otrok prvi, drugi ali pa peti. Jaz sem imela precejšnje težave, pa z malim pravzaprav ni bilo nič narobe, čisto zadovoljen otrok. Dvomim, da bom pri drugem čisto sproščena, hormoni so pra*ica. :D

    Pa pri nas je problem tudi zdravstveno ozadje - preprosto preveč vemo in potem kar iščeš medicinske težave, če drugega ni. :D

    Želim ti, da se čim prej vrneš na stara pota, da se vsi lepo ustalite v novo življenje in da boste zdravi!

    OdgovoriIzbriši