KAKO SEM POSTALA BOLJ POTRPEŽLJIVA MAMA?

Pozdravljene mamice & nosečke! Že od nekdaj mi velik problem dela moja karakter in del mojega karakterja je moja nepotrpežljivost. Sem...

Pozdravljene mamice & nosečke!

Že od nekdaj mi velik problem dela moja karakter in del mojega karakterja je moja nepotrpežljivost. Sem nekdo, ki zelo hitro odreagira in enako pričakuje oziroma zahteva tudi od drugih. Od kar sem postala mama, se pravi 4 leta nazaj je v ospredje prišla prav ona, NEPOTRPEŽLJIVOST. Lahko rečem iz lastnih izkušenj, otroci te naučijo potrpežljivosti. Ljudje se učimo celo življenje in v času otroštva to pride še bolj v ospredje. Tu se pokaže naša/moja nepotrpežljivost/potrpežljivost. Sama dobro vem da sem jo podedovala po očetu, tudi on nikakor ni imela potrpljenja z menoj, sploh ko sva se skupaj učila. Bil je nagle jeze in celo mama ga je občasno mogla "brzdrati". Veliko krat si rečem, umiri se, kam se ti mudi, celo življenje imaš čas....postani bolj potrpežljiva. 

Težko je postati potrpežljiv, če pa je to tvoja slaba lastnost, ki te spremlja že celo življenje. Trudim se, po vseh svojih močeh in lahko rečem da mi nekako uspeva, sploh sedaj ko imam še drugega otroka. Otroci rabijo potrpežljivost in to kjer koli, ter kadar koli.



Primeri na katerih se lahko marsikaj naučimo, predvsem potrpežljivosti:
- Otroci se stalno učijo s poskusi in napakami...tu rabimo predvsem potrpežljivost!
- Ko mu rečeš ne teči, te ne bo upošteval. Poskusi namesto "ne teči", s stavkom "hodi prosim"!
- Postavite se v njihovo kožo in enako naredite vi. (Recimo ko gre za kakšno domačo nalogo, mi pa smo ponavadi zraven nepotrpežljivi in želim da jo hitro reši. Poskusi ti, sigurno ni tako enostavna.)

V sebi govori, se opominjaj.... "to so le faze, vse bo minilo". Dihaj globoko, štej do 10 in tako se boš umirila. Poskusi se spomniti za kaj vse si hvaležna, koliko ti resnično pomeni tvoja družinica. Vem da je dostikrat težko, ko smo že tako pod stresom, utrujeni in včasih samo počimo. Vedno mi je žal in vedno mi bo, za vsak moj izpad. Trudim se po vseh svojih močeh in lahko rečem da mi uspeva in nase sem ponosna.

Otrokom se dejansko v življenju nikamor ne mudi, mi odrasli pa konstantno hitimo in si ne znamo vzeti čas in stvari v miru in brez hitenja urediti. Včasih si resnično želim biti kot moj otrok, ko na svet glede res z lepim pogledom in življenje dejansko uživa. Se vidi da otroci res ne živijo pod stresom. Sovražim ko se otroci in partner obirajo, ko nekam zamujamo...to res sovražim. Zelo sem točen človek, vedno raje pridem prej kot pa da zamudim in ko drugi zamujajo postanem zelo nepotrpežljiva. Če gledam iz drugega vidika je lahko nepotrpežljivost tudi dobra lastnost, je tako? 
Vem da sem kljub vsem mojim napakam super mama in da delam veliko dobrih stvari za svojo družino. So še tiste male malenkosti katere bom seveda sproti urejala. Sedaj....sedaj pa bom uživala v vsaki mali malenkosti in bila hvaležna za tisto malo malenkost. 

Lp, Sandra

You Might Also Like

0 komentarji