OTROK JOKA + ŽIVČNA MAMA = NEKAJ ČISTO OBIČAJNEGA

Pozdravljene mamice in nosečke! Že dolgo nisem pisala, vem! A kaj ko je moja glava preprosto prazna in brez idej, tudi neke motivacije nim...

Pozdravljene mamice in nosečke!

Že dolgo nisem pisala, vem! A kaj ko je moja glava preprosto prazna in brez idej, tudi neke motivacije nimam. Težko mi je, ker bi z veseljem pisala prav vsak dan. Veliko krat je prav družina (otroci) tista, ki mi ni žalost ne dopušča. A sem le prišla do računalnika, z novo objavo in novo temo, o kateri bi lahko veliko pisala in govorila. Tudi tukaj je in bo občutiti veliko različnih mišljenj. Nekateri boste istega mnenja in me boste pri tem podprli, drugi boste spet zgroženi in negativno usmerjeni. Dajmo se sprijaznit, da ima vsak svoje mnenje. 




Danes bi se rada razpisala o jokajočih otrocih in živčnih, znerviranih mamah. Oprostite, ampak to je zame nekaj normalnega, nekaj čisto običajnega. Seveda obstajajo tudi mame, ki so ob izpadih joka, histeričnega joka, dretja, čisto mirne.... bolj rečeno "flegme" (beseda izhaja iz besede flegmatik). Te se prilagodijo vsaki situaciji in jih jok ne vrže iz tira. 
Sama sem nekoliko drugačna in me tisti pretirani jok hitro vrže iz tira. Sploh takrat, ko sem tudi sama utrujena in imam dosti vsega. 
Kombinacija trme in joka obeh otrok, pa je še toliko težja.

Ne me narobe razumeti, vse je v mejah normale. Samo včasih bi se preprosto rada samo zjokala, ker res ne morem več. Občasno imam občutek, da me noben ne razume kako mi je. Preprosto sem obupana. Težko je tudi to, ker otrok ne zna povedati kaj ga muči. Zakaj joka? Mogoče ga kaj boli, je samo tečen ali pa je že tako zaspan, da gre na živce samemu sebi. 

Dostikrat stvari predam kar partnerju, ker sama preprosto več ne morem, a želela bi si da bi to lahko storila večkrat. 
Zjutraj vstanem in v svoji glavi naredim nešteto planov, a kaj ko mi jih lastni otrok prekriža. Preprosto jih ne morem speljati. Z besedo prekriža ne mislim nič slabega, a dejansko je tako. 

Moja Kim (moj prvi otrok) je bila izjemno jokav otrok. Bilo je res hudo, sploh v času krčkov. Tako hudo, da sem klicala tudi svojo mamo in očeta, da sta prišla k meni in me malo razbremenila. Moj partner je takrat delal popoldanske izmene in bila sem kar veliko sama doma in to v najtežjih časih. Pa še prvi otrok, takrat je še vse težje. Nik je čisto drugačen, bolj priden in veliko bolj zadovoljen. Saj ne rečem, da kdaj pa kdaj mamice ne vrže iz tira, ampak je resnično čisto drugače.

Vem, vse mine in mame smo narejene tako, da prav vse slabe stvari v materinstvu pozabimo. Še dobro, da je tako in za to sem prav vesela. 
Danes je tak dan (sobota 26.8.2017), ko doživljam nekakšno tesnobo, ko Nik noče spati in je prava mala driska. Kako bi rada za vsaj 15 minut zaprla oči in odmislila prav vse, a mi na žalost še ni uspelo. Včasih mi pomaga tudi kakšen sprehod v naravo, kjer lahko odklopim svoje misli. 
Ugotavljam tudi, da odkar se rodila sem postala zelo melanhonična in stvari me kar hitro vržejo iz tira in me h krati spravijo v jok. 
Toliko govorim o živčni mami, a vam iskreno povem da svojega otroka nikakor ne morem pustiti jokati vsaj 2 minutke. Hudo mi je in še isti trenutek ga vzamem k sebi in ga že tolažim. Seveda če se to dogaja čez cel dan, pač zvečer že čisto obupam.

Mamice, kaj vam želim sporočiti s to objavo? Prav to, da bodite čisto brez slabe vesti, če se kdaj pojezite na vašega dojenčka. Saj on se tega ne zaveda, a nam vse eno ostane tista slaba vest. Vem in to doživljam tudi sama. Poskušamo vdihniti in prešteti do 10 in upajmo da bo v teh 10 sekundah vse skupaj minilo. 

Hvala, ker ste tukaj in me poslušate (berete), ko vam pogosto tarnam. Še dobro, da imam svoj blog in svoje bralke. <3

Z lepimi pozdravčki! 

You Might Also Like

0 komentarji