SLABA VEST, SLABA MAMA?!

Počutim se grozno, dobesedno!  Počutim se kot živčna razvalina, dobesedno!  Počutim se slaba mama, mama ki samo kriči in si h krati povzro...

Počutim se grozno, dobesedno! 
Počutim se kot živčna razvalina, dobesedno! 
Počutim se slaba mama, mama ki samo kriči in si h krati povzroča slabo vest.

Takšno je stanje zadnje dni. Glavni krivec je izraščanje zobkov, ki s seboj prinese jok, ne spanje, tečnobo in nošenje na rokah in pa nervozno mamo. Zmešalo se mi bo, res!
Pa ne dobesedno, a je naporno in to zelo. Večino dneva sem sama, kar je zelo neprijetno. Še dobro da je Kim v vrtcu. In ko se pojavita še Kim in moj dragi, se dostikrat v živčnem navalu znesem nad njiju. Jaaaaaa, grozna sem in včasih bi se preprosto naj raje zjokala. Ne morem več, pa čeprav vem da zmorem in da nikoli ne bom obupala, sem včasih tik na tem, da se mi zmeša.
Svojo družino imam rada, zelo. Pomeni mi več kot moje življenje. A včasih pridejo težki časi, časi pred katerimi bi najraje zbežala. Čeprav partner pravi, da me razume, ni tako. Vem, da ni tako, saj on nikoli ne bo mama in nikoli ne bo čutil to, kar čutim jaz. Mama je mama in vedno bo tako. Otrok bo najprej poklical mamo, šele na to očeta. Mamine roke so zlate, zato je tudi najlepše zaspati na njenih rokah oziroma v njenem naročju. 

slaba vest

Zadnje čase mi Kim povzroča slabo vest. Včasih se sprašujem kaj dejansko mi sporoča? Krivdo ali mogoče odgovornost? Mogoče se nisem dovolj potrudila pri vzgoji? Je to res tako slabo, negativno? Ali je vse eno to nekaj pozitivnega? Kako vi gledate na to? Sama se še iščem in upam da res hitro najdem. 
Skratka... Kim je v obdobju v katerem rabi kar nekaj pozornosti. Ne hodi več spat in posledično je več z nama in v takem vremenu postane hitro zdolgočasena in vsega se hitro naveliča. Želi mamico, kar je nekaj normalnega. Tudi Nik me želi, a njo to ne gane. 
Mami pa postane hitro znervirana in kaj sledi...kreg. Konstanto jo prosim naj me razume, da me Nik tudi rabi, ne samo ona. Za nekaj časa se umiri, a ne za dolgo...ponovi vajo. Ta petič mi pač prekipi in jo na kregam. Pade v jok, jaz pa v začaran krog slabe vesti.
Pogledajo me veliki solzni učki in njen glas se mi iskreno opravičuje. Srce se mi para in hudo mi je. Stisnem jo k sebi in se ji s solzami v očeh tudi jaz iskreno opravičim. Predvidevam, da se vas sedaj večino sprašuje zakaj mi njihov oče ne pomaga. Seveda da mi, a otroka želita oba mamo in po možnosti h krati. S Kim imava skupne trenutke, trenutke ko sva čisto sami in se res posvetim samo njej.

Zakaj moramo mame to doživljati? To je grozno! Ne želim tega, a brez tega tudi ne gre. Preprosto se moram s tem sprijazniti, saj je to del materinstva. Zavedamo se, da smo močne in prav otroci so tisti ki nas naredijo močne, je tako? Ne smemo obupati! 

Lp, Sandra


You Might Also Like

0 komentarji