ČUDEŽI SE DOGAJAJO

Hey Hey mamite! Še ne dolgo tega sem bila mama s kupom nesreče v očeh, sedaj pa že dva dni kar skačem od sreče. Bila sem neprespana, utruj...

Hey Hey mamite!

Še ne dolgo tega sem bila mama s kupom nesreče v očeh, sedaj pa že dva dni kar skačem od sreče. Bila sem neprespana, utrujena, živčna in tečna. Bil sem obupana! Tokrat nisem več, saj se mini čudeži dejansko dogajajo in jaz sem presrečna.


Nik je res slabo spal. Vsako noč se je premetaval, stokal in občasno tudi jokal. Nisem vedela kaj narediti, saj sem posledično slabo spala tudi jaz. Naj omenim, da sva že kar nekaj časa spala v dnevni sobi na kavču. Želela sem si, da imata moj partner in hči svoj mir, da lahko oba funkcionirata čez dan. Mama kot mama, nase nisem mislila, temveč na svojo družino. A pustimo sedaj to, saj sem dosegla to, kar sem si želela. Obračala sem se v različne fb skupine, kjer sem želela nasvete različnih mamic. Dobila sem kar nekaj krasnih nasvetov, za katere sem jim res hvaležna. Eden iz med njih je bil tudi ta, da naj ga vse eno poizkusim dati nazaj v njegovo posteljico, da se bo mogoče kaj boljše počutil. Zanimiv odgovor mi je bil tudi, da bi lahko bile krive določene energije, katere otrok ponavadi še bolj intenzivno čuti. 

Za Nikov nemir sem vedno krivila izraščanje zobkov, a očitno ni bilo vedno tako. Prišla sem do spoznanja, da Niku kavč, kot ležišče preprosto ne odgovarja. 
Pa smo se odločili, da ga le ponovno damo v njegovo posteljico. Spremenili smo le to, da smo jo prestavili v drug prostor, tako da se ponoči prav nič nismo slišali. Seveda smo se, da ne bo pomote. Saj veste kako mame slišimo prav vsak šum, tako da kljub temu, da Nika nisem imela ob sebi, je bilo moje uho vedno budno. 
Par noči je mimo in mi smo prerojeni, manj tečni in veliko bolj naspani. 
Spremenili so se nam tudi dnevi, saj je Nik kar na enkrat začel spati tudi čez dan in to ne v mojem naročju, temveč v svoji postelji. Mladenič se je odločil, da očitno več ne rabi maminega naročja in zavetja. To je noro, kakšne spremembe. Ne morem verjeti, da ga odložim v posteljo in v parih minutah zaspi, brez da bi potreboval mojo bližino.

Sem mi vidi, da sem vesela?! Haha! 

Kako malo mama potrebuje, da se razbremeni in da živčki popustijo. Ne me vprašat kako nam je to uspelo, ker še sama ne vem. Očitno pride svoj čas, pravi čas, ko je otrok na to pripravljen in takrat gre vse po maslu. 

                                                  Foto: ART BOX PHOTOGRAPHY

You Might Also Like

0 komentarji