OBČUTKI MAME, KI SE PO KONČANI PORODNIŠKI VRNE V SLUŽBO

Dve porodniški sta za menoj, a odhod sem pri vsaki doživljala popolnoma drugače. Dva karakterno popolnoma različna otroka.  Kim popolnoma na...

Dve porodniški sta za menoj, a odhod sem pri vsaki doživljala popolnoma drugače. Dva karakterno popolnoma različna otroka. Kim popolnoma navezana name, za Nika pa skoraj lahko rečem, da je komaj čakal, da gre mami spet v službo, haha. 

Prva porodniška je bila res zelo prijetna. Kim je bila priden otrok, sicer je imela svoje izpade trme, a je bilo z njo prijetno. Tam kamor si jo posedel, tam je obstala. Nik je pravi mali vragec, ki ima v riti dobesedno mravlje, pri miru ni niti 1 minuto. Ne zanimajo ga igrače, ne zanima ga nič. On je mali raziskovalec, ki bi hodil in hodil, no sedaj že tekel. 

Konec prve porodniške je bil meni osebno zelo boleč. S Kim sva bili res noro navezani in ja, jokala sem, ko se je vse skupaj končalo. Pri prvem otroku je res vse težje in mame takrat noro kompliciramo, kljub temu, da vemo, da našemu otroku ne bo prav nič hudega brez nas in da bo vedno v dobrih rokah. Kim se je od marca do septembra pazila pri mojih starših, ki jih je imela zelo rada, no še vedno jih ima. Ta čas je bil prijeten, ker sem imela občutek zaupanja, da je v dobrih rokah. Delala sem skrajšan delovnik in sicer namesto 40ur/teden, sem delala 35ur/teden. To mi je omogočalo, da bom več s svojim otrokom. 
Prišel je mesec september in spet nekaj novega, stresnega. Pa saj dobro vem, da smo mame te, ki dostikrat ustvarimo stres. A brez tega včasih preprosto ne gre, takšne pač smo in ne moremo iz svoje kože. Takrat se je začelo hitenje iz službe, da bom čim prej pobrala svojo Kim. Če sem padla v gnečo me je stiskalo pri srcu. Joj, kaj če zdaj joka, ko me čaka?! 
Do meseca decembra sem delala še skrajšan delovnik, potem pa sem preklopila na polni delovni čas. Hudo mi je bilo, zelo. Cel teden popoldanskih in cel teden brez svojega otroka. Videla sem jo le zjutraj, ko sem jo oddala v vrtec. Noro boleči občutki! 
A sem hitro prišla do spoznanja, da to nima smisla, da dejansko mučim samo sebe in posledično tudi svojega otroka, svojo družino. 
Mislila sem na tiste dneve, ko sem prosta, ko bom delala samo dopoldne in popoldneve koristila s svojo družino. Prišla sem do kvalitetno preživetega časa. Samo je vse skupaj kar trajalo in trajalo, da sem dejansko začela uživati in se h krati tudi zavedati, da nisem edina, ki dela tak delovnik.

Nik je popolno nasprotje sestrice in posledično vse drugače doživljam tudi jaz. Že pred nastopom 3 meseca nosečnosti, sem pristala na bolniški zaradi slabosti. Ko pa je ta minila, pa me je ujel hud išias. Celo nosečnost sem bila doma, se pravi od septembra 2016. Marca 2017 je nastopila porodniška, katera je uradno trajala do marca 2018. Ker pa je Nik obiskoval razvojno ambulanto, se mi je ta podaljšala še za 3 mesece. Tako se je vse skupaj končalo konec junija 2018. Sledilo je še 3 tedne dopusta in prvi delovni dan je bil 16 julija 2018. Tako je, skoraj 2 leti sem bila doma. Na koncu sem imela že polno glavo vsega in sem komaj čakala, da grem delat, da grem ponovno med ljudi. Zelo sem se veselila podaljšane porodniške, a so se mi ti trije meseci res zelo vlekli, ker sem si podzavestno želela v službo. Rabila sem spremembo in moja družina tudi, ker je bila mami že močno tečna in naveličana rutine. 
Konec te porodniške je bil poln veselja in to iz vseh strani, razen iz strani moje Kim. Ta nikakor ni mogla sprejeti, da mami spet odhaja v službo in da jo dostikrat ne bo doma. Nik pa brez kakršnegakoli problema! Tudi Nik se od julija pa do septembra pazi pri mojih starših, z mesecem septembrom pa nastopi v vrtcu. Že sedaj čutim, da bo on popolnoma nasprotje svoje sestrice in da se bo vrtca veselil prav vsak dan. 
Tudi pri Niku delam skrajšan delovnik in sicer namesto 40ur/teden, delam samo 30ur/teden, kar mi neizmerno prija. Veliko sem doma, veliko z otroci. Ko pa pomislim, da septembra prihajajo dnevi samo zame, se mi nasmiha do ušes. 

Če povzamem vse skupaj je popolnoma res, da mame pri prvem otroku bolj kompliciramo, kot pa potem pri drugem. To je čutiti na vseh področjih. 
Mamice, kako ste ve doživljale vse skupaj? Je bilo boleče?

Foto: Art Box Photography

You Might Also Like

0 komentarji